1. |
Padaš v meni
03:47
|
|||
Neopazno,
ko zaspiš,
odhajam stran,
z jutrom grem iz sobe.
Oddaljujem
se po prstih, brez glasu.
Padaš v meni,
padaš v želji,
da navaden dan
zamenja tak, ki spremeni
vse, kar si.
Čez hodnike
zadržujem dih - jokajo tla -
slišiš skozi stene;
me pokličeš,
ravno, ko odklenem vhod
s ključi, ki jih hočem
imeti le zase,
ko navaden dan
postane tak, ki spremeni,
kar predolgo bledi.
Brez besed je,
lahek kot prepih objem,
nič mi ne pomeni,
če z njim pokrivaš
me čez rame,
ko bedim.
Veš, da kmalu
bo konec,
da bom groba,
brez misli,
ko navaden dan
zamenja tak, ki to več ni.
Ga ne čakam preveč?
Najde me za frontami.
Najboljši padejo tam.
|
||||
2. |
Premiki
03:46
|
|||
Grem, da ne ostanem
na pol poti,
nekje na sredi
muzejskih zbirk, vrst do blagajn,
da ne obstanem nekje na pol poti do jutra.
Na sredi filmov, ki jih ne poznam,
nekje na pol poti do mesta, s praznimi kozarci.
Ker vem, da ne obstaja le pol poti do dna.
|
||||
3. |
Besi
04:03
|
|||
Pridi,
predolgo si
podpiral stebre v Menzi!
Čas je za premik,
preden se za hip zbudimo,
preden kdo prižge luči
in vidiš, da smo že mrtvi,
skriti v dim,
skriti v svoje sobe.
Vem, da hočeš več,
več kot to.
Ko besi
in stekli psi
stojijo s tabo v vrsti,
gledaš v obraze padlih
in zamenjaš kri za šminko,
ves napor,
da hladen si,
ko ta večer je hladnejši,
krajša ti dih,
ko si tik ob meni
vem, da hočeš več,
več kot to,
ko v črtah na dlaneh
je več kot to,
ko vsi vratarji čakajo,
da izbral bi novo smer,
je predaleč vsak izhod,
če pustiš pred vrati noč
in se poslavljaš nekaj let,
ti še vedno ni dovolj.
Veš, da hočem več,
več kot to.
Ko v črtah na dlaneh
je več kot to,
mi več kot to
še vedno ni dovolj.
|
||||
4. |
Odprta okna
02:29
|
|||
Pusti.
Pusti odprte dni.
Pusti odprte dni, poti.
Pusti, da te lovi prepih.
Pusti na tleh stvari,
da vsak korak, vsak korak je plesni gib.
Pusti odprte dni, oči,
odprta okna in nebo.
Pusti, da skozi njih
veter ti prinese vonj in skrivnost sosednjih hiš.
|
||||
5. |
||||
Zdaj, ko odpreš svoja okna,
v svojem vrtu čutiš red divjih trav
in ritmov dežja.
Ko ne slišiš več siren in reklam,
ki prebadajo večer,
ko sama sva
in svet je vmes.
Lahko spustiš lase na rame,
lunin lesk čez oblak,
lahko spustiš svojo pest,
svojo pest v mojo dlan.
Ker veš,
da nič kakor molk ne odzvanja,
si tisoč glasov pripraviš za predah
v razlagah sanj
in nabereš nekaj solz za okras -
vse, kar misliš, da lahko
to noč še zaigraš, spustiš iz rok.
Lahko spustiš svoje pse name,
svojo pest v mojo dlan,
lahko spustiš svoj pogled,
ko se ozrem in se izdam.
Lahko spustiš lase na rame,
niti zvezd na mokra tla,
lahko spustiš se v tek,
kot bi spustil balon v zrak.
Zdaj nad teboj je zvezdno nebo.
In zdaj ga topiš v zlato.
|
||||
6. |
||||
Stopi z mano v plaz,
odnaša stran me od znanih hiš,
oken brez zaves.
Že spodnaša tla,
veš, vsi smo kdaj še nekdo drug.
Če ne greš takoj,
Lindbergh, Rusjan, Livingston
dvignejo te s praznih rjuh.
Vsak je malo ti,
vem, vsi smo kdaj še nekdo drug.
Grem v tisti del,
v tisti del mest,
kamor me res nikoli ni,
kjer sva brez imen.
Če te srečam tam, si to res ti?
Kot da s teboj je še nekdo.
Hodiva po senčni strani cest,
vedno po senčni strani.
V njih me izgubiš,
kličeš me z glasom, ki ga ne poznam,
vem, vsi smo kdaj še nekdo drug,
nekdo drug.
Zdaj ko spiš podnevi, sanjaš večkrat ognjemete tujih mest.
|
||||
7. |
By the Bedlam Wall
03:58
|
|||
When my soul is turning white
I'm sneaking out to see you,
as before,
with no plans for closing night,
to meet you down along the Bedlam wall.
You remind me: nights are cold,
wrapped into that same star-quilted coat,
on the shoulders shaded off -
like everything along the Bedlam wall.
Do you know which side we're on,
when we're standing by the Badlam wall?
Now you choose to lead the way,
quickly as the rain is turning into snow,
my resistance is in vain,
I follow you along the Bedlam wall.
If for distances I crave,
you say, that you and me -
we're not that close at all
and that faster than the planes
go the years outside the Bedlam wall.
When you stagger in your lead,
stop and see how snow will cover all by down,
all the memory machines,
all our steps along the Bedlam wall.
We don't care which side we're on,
when we're meeting by the Bedlam wall.
|
||||
8. |
Strah pred skokom
04:37
|
|||
Vse kar hočem od tebe, ni nič manj, kot da greš do dna.
Da skočiva z roko v roki s pomola dol.
Veš, predolgo stojiva z nogami na mrzlih tleh.
Zdaj ostaneš in ostal boš spet sam.
Med krogi na vodi, med plovci, odsevi luči
si iščeš razloge, da čakaš, ustavljaš se spet.
Res hočeš bedeti vso noč tam, s pogledom čez rob,
neodločen, ko gre zares?
Vse, kar hočem od tebe, ni nič manj, kot da greš do dna.
Ta mir, vse bolj gost, prisluškuje ob koncu besed.
Dani se in dan, ki prihaja, je mlad in lep.
Zdaj ostaneš in ostal boš spet sam.
|
||||
9. |
Rdeča na belem
03:32
|
|||
Čakam, da pade,
kot na prste pade nož,
prva kaplja na papir.
Rdeča je, rdeča na belem,
rdeča v očesu.
Kot čez platno skozi njo
spremljam prostor treznosti
in vse je na mestu;
vse kar sem pustila, da leži na tleh,
je še zdaj na tleh.
V rdečem.
Izmišljam si plese
in še tebe si lahko,
ko pleševa med kapljami,
dokler ne zmanjka prostora,
zmanjka kontrole
in kot voda grem čez rob,
da se s tabo ne utopim v mlačnih besedah:
»Če zapreš oči, da bi izginil svet za zaveso vek, je vse, kar si pustila, da leži na tleh, še naprej na tleh, v tebi, v tebi.«
|
||||
10. |
Ko čakaš na večere
03:40
|
|||
Vem, ko čakaš na večere,
nas ne kličeš več nazaj,
bolj ko izginja dan,
smo le praske s prejšnjih zabav, samo obrazi s cest.
Vse, kar imaš, je spet v škatlah,
s spetimi lasmi med njih
se kot že kdaj prej
uležeš na parket in tiho čakaš na večere.
Vrgla stran si vso prijaznost,
res ne veš več, kaj bi z njo,
spreminja se v nič
pod premočno lučjo, ki daljša dan.
Kar ne boli, te ne prebuja,
kar ne boli, odbijaš stran,
ne veš, zakaj bi,
res ne veš, zakaj klicala bi nazaj,
ko tiho čakaš na večere.
Počasi izginja dan i
n kot že kdaj prej
boš šla sama naprej,
sama naprej.
In blizu so večeri.
|
||||
11. |
Preden grem naprej
04:23
|
|||
Pred koncem igre
pepel je v zraku,
stojim na vetru,
primerno času,
uho približam
membrani mesta,
da slišim, kje sva,
še preden grem naprej.
Drobim besede
v kozarec pene,
da se stopijo,
neizrečene,
pustijo prostor
okrog trapeza
za nove plese,
še preden grem naprej.
V nihajni sobi
z ostanki teme
pojenja glasba
namesto mene,
lovim stopinje
zvezd iz teatra,
na prstih lahka,
še preden grem naprej.
Ko te poiščem
v vseh obrazih,
izbranih barvah
na tej zabavi,
ko preko jutra
spustim zavese,
se prah poleže,
še preden grem naprej.
In ti se vračaš
po isti poti,
da bi me srečal
v predolgi noči,
me našel samo,
korak od doma,
vzel me zase,
še preden grem naprej.
|
Streaming and Download help
If you like Melodrom, you may also like:
Bandcamp Daily your guide to the world of Bandcamp